Kenrokuen spada med tri najlepše japonske vrtove (skupaj Kairakuen v Mitu in Korakuen v Okajami), pri čemer ga mnogi ljubitelji japonskih vrtov smatrajo celo za najlepšega. Vrt je nastal kot zunanji vrt gradu Kanazawa in ga v več 200 letih postopno gradila družina Maeda. Za javnost je bil prvič odprt šele leta 1871.
Kenrokuen sestavljajo številni ribniki, potoki in slapovi, ki jih oskrbujejo z vodo preko kompleksnega vodovodnega sistema zgrajenega leta 1632. Samo ime vrta pomeni »vrt šestih odličnosti« in se navezuje na šest osnovnih značilnosti vrta, ki jih najdemo v teoriji kitajskega vrta. Te so: prostornost, zaprtost, umetnost, starost, obilica vode in široki razgledi. Kombinacija vseh naj bi po kitajski teoriji vrta (tej so sledili tudi Japonci) ustvarili edinstven vrt.
Največji med ribniki, ki jih lahko občudujemo na vrtu je »meglični ribnik« (Kasumiga Ike) z otočkom na sredini. Prekrasen je tudi manjši ribnik Hisako Ike, kjer lahko občudujemo »zeleni slap« (Midori Taki), ki je s svojimi 6,5 m eden izmed največjih umetnih slapov, ki jih najdemo v japonskih vrtovih.
Kot večina japonskih vrtov lahko v Kenrokuen občudujemo različne stile japonskega vrta kot sta npr. »tsukiyama«, ki vključuje kopije znanih krajev ali »chaniwa« tj. čajni vrt. Slednji je edini, kjer funkcija prevlada na obliko, kar se kaže v maloštevilnem rastlinju.
Za nekoliko drugačen stil vrta - suhi vrt, je potrebno obiskati zen budistični tempelj na severozahodu Kjota. Vrt je vključen na UNESCOvo listo svetovne dediščine in za mnoge sinonim za suhi japonski vrt. Kerasansui ali suhi vrt so nastali v budističnih centrih in so služili meditaciji. Za razliko od tradicionalnih japonskih vrtov, ne vključujejo vode. Slednjo nadomeščajo v pesek narejene linije, ki predstavljajo gibanje vode. Pesek dopolnjujejo skale in nizko grmovje, ki so simbolizirajo otoke, gore, itd.