Bolezen je bila prvič odkrita na Nizozemskem (po čem je tudi dobila ime Dutch Elm Disease) leta 1921. Od takrat se je bliskovito razširila po Evropi, delu Azije in zmerno toplem delu Sev. Amerike. Leta 1940 pa se je začela druga pandemija te bolezni v Romuniji in Ukrajini. Bolezen je zelo uničujoča (skoraj 100% smrtnost rastlin) in prizadene vse vrste brestov. Povzroča jo glivni kompleks Ophiostoma ulmi - O. novo-ulmi (O. ulmi je kriva za pandemijo med leti 1920 in 1940, O. novo-ulmi pa drugo pandemijo). O. ulmi naj bi izvirala iz Kitajske, na kar raziskovalci sklepajo zaradi delne odpornosti tam avtohtonih vrst brestov in visoke diverzitete glivne populacije. V primerjavi z vrsto O. novo-ulmi je O. ulmi šibkejši patogen in je sedaj skoraj povsem iztrebljena zaradi kompeticije z novo vrsto.
Simptomi se pojavijo kot nenadno ali počasno sušenje listov na posameznih vejah ali celotni krošnji drevesa. Sušeči listi se pogosto zvijajo in rumenijo, nato pa porjavijo in odpadejo. Večina okuženih vej odmre takoj po izgubi listja. Drevesa lahko odmirajo počasi (veja za vejo) ali celotno drevo odmre v nekaj tednih (odvisno od dela rastne sezone).
Za razširjanje sta v veliki meri kriva hrošča Scolytus multistriatus in Hylurgopinus rufipes, ki prenašata spore glive na zdrava drevesa. Gliva prezimi v skorji okuženih dreves in debel v obliki micelija. Takšna okužena drevesa ali debla izbirajo za odlaganje jajc samice omenjenih hroščev. Samice hroščev ustvarijo tunele in galerije, v katere odlagajo jajca. Hrošči, ki se izležejo iz jajc začnejo ustvarjati nove tunele, na katerih gliva tvori micelij s lepljivimi sporami (Graphium tip). Samice, ki zapustijo takšne tunele so prekrite z lepljivi sporami, kar lahko vodi do hitrega širjenja bolezni, saj se hrošči hranijo na zdravih drevesih. Na zdravem drevesu gliva zraste do ksilemskih elementov in tvori Sphorothrix tip spor, ki se s ksilemskim tokom prenesejo do krošnje.
Matevž Likar © 2005-2024 - Pogoji uporabe