Pepelasta plesen je eden izmed najbolj razširjenih in enostavno prepoznavnih rastlinskih bolezni. Napadajo skoraj vse rastline: žita, trave, zelenjavo, okrasne rastline, plevele, grmovnice, sadno drevje, itd.
Čeprav obstaja več različnih gliv, ki povzročajo to bolezen, vse povzročajo podobne simptome. Opazimo jih kot pike ali krpice bele do sive barve. Na njih tvorijo okrogle prezimne strukture – klejstotecije. Najpogosteje bolezen opazimo na zgornji strani listov. Glivo pa lahko opazimo tudi na spodnjih straneh listov, cvetovih, brstih, mladih poganjkih in plodovih. Okuženi listi se lahko nepravilno razvijajo, porumenijo (ostanejo le posamezna zelena polja) in odpadejo. Okuženi brsti se ne odprejo.
Najbolje se glive, ki povzročajo pepelasto plesen razširjajo v toplih, suhih klimatih, ker gliva ne potrebuje vode za okužbo rastline, čeprav potrebujejo visoko relativno zračno vlažnost za kalitev spor. Bolezen je tako pogosta v gostih nasadih, kjer prihaja do zastajanja zraka in vlage in v vlažnih senčnih legah. Z naraščanjem zračne vlage narašča tudi nevarnost okužbe.
Pepelaste plesni so vrstno specifične, kar pomeni, da ne morejo preživeti brez ustreznega gostitelja. Npr. gliva Uncinula necator, ki povzroča pepelasto plesen na trti ne more okužiti španskega bezga. Nasprotno pa lahko španski bezeg okuži gliva Microsphaea alni, ki okužuje tudi brest in hrast. Pepelaste plesni tvorijo micelije, ki rastejo in se razvijajo na površini rastlin in vanje poganjajo havstorije, s katerimi črpajo hranila iz površinskih celic. Glive prezimijo na rastlinskem materialu v obliki klejstotecijev ali micelija. Spomladi klejstoteciji tvorijo spore, ki okužijo gostitelja s pomočjo vetra, dežja in žuželk.
Najbolje je uporabljati rastlinske sorte, ki so odporne ali manj občutljive na pepelasto plesen. V primeru, da je bolezen že prerasla v problem:
V primeru, da bolezni ne moremo obvladati z zgornjimi ukrepi lahko uporabimo tudi različna škropiva, vendar njihov učinek boljši, če dosledno upoštevamo omenjena navodila. Škropiva uporabjamo v 14-dnevnem razmiku, da zagotovimo kontinuiramo zaščito skozi rastno sezono.
Matevž Likar © 2005-2025 - Pogoji uporabe