Zalivanje ni natančna znanost, saj nam narava navadno nakloni preveč ali premalo vode. Najbolje je torej, da opazujemo stanje na vrtu in kmalu bomo razvili občutek za pravo mero in čas zalivanja.
Rastline moramo zaliti preden pride do vidnih znamenj pomanjkanja vode – venenja. Rastline, ki so izpostavljene periodični suši rastejo počasneje in so bolj občutljive na bolezni in škodljivce.
Spomladi in poleti, ko rastline rastejo in so temperature visoke, jih moramo zalivati pogosteje. Pozimi pa z občasnim zalivanjem le poskrbimo, da ne pride ob hitrih otoplitvah pri zimzelenih rastlinah do poškodb. Zalivamo lahko zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, s čimer zmanjšamo izparevanje vode in preprečimo zažiganje listov. Ožigi na listih, ki so posledica zalivanja nastanejo, ker kapljice vode delujejo kot povečevalno steklo in povečajo moč sončnih žarkov, ki tako poškodujejo rastlino. Kljub temu pa ne odlašajte z zalivanjem do večera, če ste opazili rastlino, ki je ovenela že opoldne – zalijte jo takoj.
Velikokrat se odpravimo zalit vrt po večernih poročilih, kjer smo ravnokar zvedeli, da bo tudi jutrišnji dan suh in vroč. Ob koncu dneva si želimo še samo vsesti na vrtu in uživati ob prijetnih večernih temperaturah. Rezultat je, da vrt zalijemo v rekordnem času. Seveda tla po zalivanju izgledajo mokra, vendar bo vlaga izparela tako hitro, da je bil naš trud povsem zaman. Vodo potrebujejo korenine in ne listje, kar pomeni, da moramo zalivati tla, pri čemer počasi štejemo do deset. Pri posamezno rastočih rastlinah zalivamo del tal, ki je pokrit s koreninami in je širok približno 1,5 premera krošnje.
Listje zalivamo le, če želimo sprati prašne delce ali odstraniti škodljivce (listne uši, pršice, itd.). Zalivanje listja lahko škoduje rastlinam, saj ustvari na listni površini plast vode, ki omogoči razmnoževanje povzročiteljev bolezni.
Grmičevje in drevesa, ki že več let rastejo na vašem vrtu ne potrebujejo pretiranega zalivanja. Nasprotno pa mlade in na novo posajene rastline, ki še nimajo močno razvitih koreninskih sistemov, lahko ob suši močno prizadete. Takšne rastline moramo vsaj prvo leto pozorneje opazovati in temeljiteje zalivati.
Majhen volumen posod povzroča hitro porabo razpoložljive vode, kar pomeni, da je potrebno vsaj enkrat dnevno zalivanje. Čim večja je posoda, manj krat bomo morali zalivati. Za posodovke je še posebej pripraven vlažilni gel, ki ga dodamo substratu. Ko substrat zalijemo, gel sprejme vase velike kolicine vode, saj lahko nase veže za 100x lastne teže vode. Sprejeto vodo gel nato pocasi oddaja rastlini, ko le-ta preko korenin crpa vodo iz substrata.
Pri rastlinah v posodah pa moramo paziti tudi na to, da rastlin ne bomo zalili premočno, saj lahko stoječa voda zaduši korenine, kar zelo hitro vodi v propad celotne rastline. Najenostavneje je če uporabimo posode z luknjami za odtok nad katere v lonec namestimo pesek ali lončene črepinje, kar omogočajo dobro odtekanje vode.
Rastline, ki rastejo blizu stene navadno dobijo manj vlage, saj stene delujejo kot zaščita pred dežjem. Globoko zakoreninjene rastline navadno ne bodo imele problemov, pri drugih vrstah pa lahko pride do venenja ob vročih poletnih dnevih.
Med te rastline prištevamo rododendrone in tudi nekatere iglavce. Ob daljši suši korenine teh rastline ne dosežejo plasti tal z vodo, kar lahko vodi v propad rastlin.
V sodih lahko zbiramo deževnico, s čimer varčujemo z vodo, hkrati pa imamo tudi nekaj rezerve, če pride v poletnih mesecih do prepovedi zalivanja z vodo iz vodovoda. Z izboljšavo tal, zastirko in pravilnim zalivanje pa lahko dodatno zmanjšamo porabo vode. Več informacij o varčevanju z vodo lahko najdete tukaj.
Matevž Likar © 2005-2023 - Pogoji uporabe