Žuželke in drugi škodljivci

Na mladih listih se lahko pojavijo listne uši, ki izsesavajo celične sokove, hkrati pa so tudi prenašalci virusnih obolenj čebulic. Poleg pršic lahko na siljenih čebulicah najdemo tudi pršice. Napad pršic najlažje opazimo na podlagi majhnih svetlih pik na listih in mrežah spletenih na spodnji strani listov. Več o pršicah in njihovemu zatiranju lahko preberete tukaj.

Pri narcisah lahko opazimo tudi napade narcisine muhe. Poznamo veliko (Merodon equestris) in majhno (Eumerus tuberculatus) narcisino muho, katerih ličinke se prehranjujejo z notranjosto čebulic. Napadene rastline poženejo redke in tanke liste, ali pa so povsem brez njih. Napadene čebulice pa so v sredini izjedene. Ličinke v čebulicah tudi prezimijo. Za preprečevanje širjenja okužbe je najbolje čebulice vsako leto izkopati in zavreči napadene čebulice. Okužbo čebulic pa lahko preprečimo tudi s prekrivanjem rastlin po cvetenju s fino mrežo, ki prepreči muham izleganje jajčec v bližini čebulic.

Glivne in druge bolezni čebulic

Listni ožig čebulic

Listni ožig povzroča gliva Stagonospora curtsii, ki lahko okuži vse dele rastline. Okužene rastline so navadno deformirane in upognjene na mestu okužbe. Na okuženih delih rastline se pojavijo rjava polja z rumeno obrobo. Okužene rastline ne cvetijo in jih je potrebno zavreči.

Siva plesen

Siva plesen (Botrytis sp.) povzroči suho trohnobo čebulic. Od okužene čebulice ostanejo le še koreninice in spodnji del čebulice. Ob prvih znakih okužbe čebulice sežgemo. Odstranimo pa tudi okoliško zemljo, saj lahko povzročitelj v zemlji preživi tudi do pet let.

Vlažna gniloba čebulic

Vlažno gnilobo čebulic povzroča bakterija Erwinia carotovora. Okužene rastline ne cvetijo in so na pogled vodene ter uvele. Okužene čebulice oddajajo neprijeten vonj in so na otip zdrizaste. Ker je bolezen zelo nalezljiva, je potrebno čebulice in okoliško zemljo takoj odstraniti in uničiti. Več o vlažni gnilobi lahko preberete tukaj.

Tulipanov ožig

Tulipanov ožig je virusno obolenje, ki ga prenašajo žuželke. Na okuženih rastlinah se pojavijo proge, ki se barvno razlikujejo od “normalne” barve cvetov. Bolezen se lahko prenaša z rastline na rastlino z listnimi ušmi in drugimi žuželkami. Razširjanje virusa omejimo z odstranitvijo okuženih čebulic.

Gniloba gladiol

Gnilobo gladiola povzročajo glive iz skupine Fusarium povzročajo pri gladiolah in acidantera (Acidanthera bicolor = Gladiolus callicanthus) propad čebulic in posledično tudi nadzemnega dela rastline. 

The post Najpogostejši škodljivci in bolezni čebulic appeared first on Okrasni vrt.

Glive iz skupine Fusarium povzročajo pri gladiolah in acidantera (Acidanthera bicolor = Gladiolus callicanthus) propad čebulic in posledično tudi nadzemnega dela rastline. Natančnješe je povzročitelj gliva Fusarium oxysporum f. gladioli, ki je prisotna v tleh. Rastline se okužejo preko sajenja v zemljo, v kateri je prisotna gliva.

Simptomi

Prisotnost gnilobe gladiol se pokaže kot rumenenje in zavrta rast listov, ki jim lahko sledijo tudi deformirani in razbarvani cvetovi. Obolele rastline se lahko popolnoma posušijo, porjavijo in propadejo ali pa v primeru, da okužba ni tako močna ostanejo žive, vendar močno prizadete.
Prve simptome lahko opazimo med rastno sezono na poganjkih, ali pa že pred tem kot gnilobna področja na čebulici. Tako lahko ločimo dve obliki gnilobe, ki jo povzroča ta gliva: rjava gniloba in gniloba prevajalnih tkiv. Prva je precej pogostejša in se kaže kot rjavo-črna področja na površini čebulice (navadno pri bazi). Tkivo čebulice ostane čvrsto, vendar se skrči in postane luskasto. Gniloba prevajalnih tkiv je precej redkejša in se pokaže kot globoko področje gnilobe po osrednjem delu čebulice.

Nekemično zatiranje

Za preprečevanje bolezni je najbolje kontrolirati količino gnojil, ki jih uporabljamo pri gladiolah. Še posebej ne smemo pretiravati z dušikom. Vsako sezono pred sajenjem tudi preglejte čebulice in zavrzite vse čebulice, ki kažejo znake bolezni. S tem boste zmanjšali možnost prenosa na zdrave rastline.

The post Gniloba gladiol appeared first on Okrasni vrt.

Virusne bolezni vrtnic

Mozaičnost vrtnic povzroča virus, ki je razširjen po vsem svetu. Simptomi se lahko razlikujejo, vendar so vedno opazna polja rumene in zelene barve na listih obolelih rastlin. Cvetovi lahko postanejo marogasti. Bolezen poslabša estetski videz rastlin in povzroči povečano občutljivost na mraz. Do zdaj še niso našli nobenega dokaza, da ta virus prenašajo žuželke, kar pomeni, da se prenaša s podlagami, na katere so cepljene vrtnice.
Edini način kontrole je odstranitev obolelih rastlin.

Glivne bolezni vrtnic

Pepelasta plesen

Pepelasta plesen Sphaerotheca pannosa in druge vrste tvorijo na zgornjih in spodnjih straneh okuženih listov bele prevleke. Gliva S. pannosa napada le vrtnice, medtem ko imajo druge vrste več različnih gostiteljev. Ob močnem napadu pepelaste plesni pride do zavrtja rasti in odpadanja obolelih listov. Najprej so napadeni mladih poganjkih, ki se po okužbi več ne razvijajo normalno. V primeru, da so okuženi tudi cvetni popki, le-ti odpadejo.
Najugodnejše razmere za razvoj pepelaste plesni so pri dnevnih temperaturah okrog 25°C in 40-70% zračni vlažnosti.
Za preprečevanje razširjanja pepelastih plesni je najbolje uporabljati odporne sorte vrtnic. Ob koncu sezone moramo odstraniti in uničiti obolele dele rastlin in listje. Uporabljamo pa lahko tudi različne sistemske fungicide. Veliko pa naredimo že, če rastline ustrezno zalivamo v sušnem obdobju, zmanjšamo izsuševanje tal z zastirko, izvajamo pravilni rez (dobro kroženje zraka in manjše zastajanje vlage na listih) ter pravilno gnojimo (ne preveč dušika).

Rje

Rje se pojavijo najprej na spodnji strani listov in drugih delov rastlin v obliki oranžnih mehurčkov. Z njihovim razvojem postanejo opazne tudi na zgornji strani listov kot oranžno-rjave pike.
Na vrtnicah lahko najdemo devet različnih vrst rji, ki pripadajo rodu Phragmidium. Za razvoj so najugodnejše temperature med 18 in 20°C ter večurna vlaga na listih. Rastline so različno odporne na napade rje in ni nič presenetljivega če le nekatere vrtnice zbolijo, druge pa ne. Za preprečevanje razširjanja rji uporabljamo odporne sorte. Redno obrezujemo vrtnice, da omogočimo dobro prezračenost notranjosti rastline in s tem preprečimo zadrževanje vlage. Odstranjujemo vse obolele dele. Uporabimo pa lahko tudi fungicide na osnovi tebukonazola, miklobutanila in tritikonazola.

Siva plesen

Sivo plesen vrtnic povzroča gliva iz rodu Botrytis. Večinoma prizadene le čajevke. Gliva napada liste in stebla, preprečuje odpiranje cvetov in povzroča rjavenje in odpadanje cvetnih listov. Ob podrobnejši pregledu listov in cvetov lahko pri obolelih rastlinah opazimo sivkasto razrast. Hladnejše temperature, vlaga in oslabljene rastline so pogoji, pri katerih prihaja do okužb, zato je še posebej pomembno, da dobro poskrbite za svoje rastline rastline s pravilnim obrezovanje, zalivanje in gnojenjem.
Obolel oz. odmrl material iz rastline, ki kažejo znake okužbe s sivo plesnijo, v jeseni odstranite in uničite.

Črna pegavost

To bolezen vrtnic povzroča gliva Diplocarpon rosae. Za to bolezen so značilni skoraj pravilni črni krogi z resastim robom, ki se razvijejo na listih. Velikost teh peg lahko niha od nekaj mm do 1,5 cm ali več. Okoliško tkivo se obarva rumeno.
Najpogosteje se pojavlja ob vlažnem vremenu pri temperaturah okrog 20°C. Zelo močna okužba lahko povzroči odpadanje listov.
Za zatiranje bolezni lahko uporabljate škropiva z miklobutnilom, tebukonazolom in tritikonazolom. Pri tem je koristno, če izmenično uporabljate škropiva z različno aktivno snovjo.
Pojavljanje bolezni pa boste zmanjšali tudi z ustrezno oskrbo vaših vrtnic.

The post Bolezni vrtnic preverite kako jih prepoznamo appeared first on Okrasni vrt.

Kalina

Kalino napadajo predvsem različne glive, lahko pa se na njej pojavijo tudi pršice. Med glivami je pogosta uvelost, ki se kaže ko venenje mlajših poganjkov, ki se začne bliže tlom, nato pa še širi po rastlini navzgor. Diagnoza je nekoliko težavnejša, saj podobne simptome povzroča tudi koreninska gniloba ali zastajanje vode v tleh. Če na obolelih delih rastline odstranite lubje, boste opazili razbarvana oz. lisasta območja lesa. Te bolezni ni mogoče odpraviti z uporabo fungidicov, zaradi česar je dobro že ob sajenju izbrati sorte, ki so odporne na povzročitelja bolezni. Če na svojih rastlinah opazite simptome, jih dodatno zalijte z mineralnim gnojilom, ki vsebuje malo dušika in veliko kalija. Obolele dele rastline odstranite, pri čemer orodje predhodno sterilizirajte.

Kalino pogosto napadajo tudi štorovke (Armillaria), ki rastlino okužijo preko korenin. Okužba se navzven kaže z venenjem in odmiranjem vej in bornim olistanjem v pomladnem času. Pod lubjem poganjkov (tik nad tlemi) pa lahko opazite pahljačasto razrasli micelij. Okužbo boste najlažje preprečili z dobro odcednostjo tal. Okužene rastline odstranite in uničite.

Napad pršic boste najlažje prepoznali po številnih zapredkih, ki se pojavijo na rastlini. Na listih boste opazili tudi sledove prehranjevanja pršic, ki se kažejo kot razbarvana svetla polja. Ob resnejših napadih pršic lahko rastlina izgubi dovolj listov, da propade v celoti, zaradi česar je koristno, če pršice zatremo z uporabo ustreznih pripravkov. V posameznih letih lahko na kalini opazimo tudi kalininega resokrilca, ki je žuželka in podobno kot pršice izsesava sok listov. Napadeni listi so deformirani in sivo-rjave barve, kažejo pa se tudi posledice v rasti celotne rastline.

Lovorikovec

Na lovorikovcu najpogosteje najdemo dve glivni bolezni – listno luknjičavost in pepelasto plesen. Pri luknjičavosti, ki jo povzročata glivi Stigmina in Eupropolella se na listih pojavijo rumenkaste okrogle pege, ki počasi porjavijo in odmrejo, kar vodi v nastanek lukenj. Listna luknjičavost lovorikovca je pogostejša v vlažnih letih in še posebej, če raste v bližini sorodnih vrst iz rodu Prunus (češnje, slive, breskve, itd.). Podobne okužbe povzroča tudi bakterija Pseudomonas syringae. Pepelasta plesen se navadno pojavlja v poletnem času, vendar lahko prezimi tudi na rastlini sami. V tem primeru lahko že spomladi iz brstov okuži rastlino in se tako pojavi že na začetku sezone. Okužbo z lahkoto prepoznamo po belih pepelastih prevlekah, ki se pojavijo na listih. Kasneje rastlinsko tkivo pod belimi prevlekami potemni in odmre. Odmrli del lista lahko tudi odpade, zaradi česar na listih opazimo neenakomerne luknje.

Gaber

Na gabru najpogosteje opazimo pepelasto plesen, ki se kaže v obliki belih pepelasti prevlek na listih. Na rastlini bolezen prezimi v brstih, zaradi česar se lahko pojavi tudi že zgodaj v sezoni. Tako bo ob suhi in topli pomladi bolezen izbruhnila že konec pomladi, ob trajnejšem vlažnem obdobju pa šele sredi poletja.

Pušpan

Pušpan lahko boleha za številnimi težavami, vendar so med najhujšimi pušpanova rja, pušpanova vešča, pušpanova bolšica in pušpanova hržica. Pušpanova rja (Cylindrocladium buxicola) je gliva, ki se razširja predvsem z vodo in vetrom, vendar jo lahko razširjajo tudi živali. Okužba se kaže kot rumenenje vršičkov listov, ki hitro preide v rjavo barvo. Meja med obarvanim in zelenim delom lista je izrazita in temno zelena. Bolezen zelo hitro napreduje, zaradi česar je potrebno rastline čim prej odstraniti in uničiti (ustrezen fungicid ne obstaja). Bolezen se pogosto pojavlja v kombinaciji z rjo pušpanovih poganjkov (Volutella buxi), ki povzroča odmiranje poganjkov. Napadeni listi preidejo iz zelene z rožnatimi pridihom v rjavo barvo. Za razliko od pušpanove rje pa je mogoče to bolezen uspešno zdraviti z uporabo ustreznih fungicidov.

Med škodljivci je najnevarnejši napad pušpanove vešče (Cydalima perspectalis), ki na pušpan odloži svoja jajčeca. Iz slednjih se izvalijo številne gosenice, ki lahko hitro uničijo velik del rastline. Med razvojem gosenice tvorijo zapredke, ki spominjajo na pajčevine. Pri boljšem pregledu rastline lahko gosenice hitro odkrijete, saj lahko dosežejo do 4 cm dolžine. Gosenice lahko z rastline odstranjujete ročno, vendar boste morali rastlino večkrat pregledati in odstranjevanje ponoviti, saj ima lahko vešča na leto 3-4 generacije. Poleg tega pa jajčeca odloži na notranje liste, zaradi česar jih je težje opaziti in prisotno vešče opazimo šele, ko so gosenice že izvaljene.

Na pušpanih pa lahko najdemo tudi pušpanovo hržico (Monarthropalus buxi) in pušpanovo bolšico (Psylla buxi). Bolšica leže jajčeca pozno poleti, iz njih pa se naslednjo pomlad izvalijo majhne bele ušem podobne ličinke, ki sesajo sok listov. Simptomi se kažejo kot deformirani listi novih poganjkov, ki so zavrti v rasti. Listi na koncu poganjka so zviti tako, da spominjajo na zelje. Na listih lahko opazimo tudi kapljice bele voščene tekočine, ki jo izločajo ličinke. Pri listni hržici samica konec pomladi odloži jajčeca na listih, na katerih se pojavijo mehurjaste izbokline. Iz izboklin naslednje leto pridejo ličinke, ki žrejo listno maso. Listi so sprva rumeno pegasti, kasneje pa porjavijo in odpadejo. Hržico in bolšico boste najlažje zatrli z rednim pregledom in rednim obrezovanjem pušpana.

The post Živa meja lahko tudi zboli appeared first on Okrasni vrt.

Gniloba korenin in koreninskega vratu

Bolezen povzroča gliva Phytophtora cinnamoni, ki okuži koreninski system. Pri nekaterih sortah rododendronov okužba povzroči samo zavrto rast, medtem ko pri drugih lahko pride do propada celoten rastline.
Značilni simptomi so rdečkaste korenine, ki je kasneje opazno tudi nad koreninskim vratom.
Bolezen preprečujemo s pravilno pripravo substrata, ki mora biti dobro odceden. Rastline moramo posaditi do globine, do katere do bile posajene v loncu (in ne globje). Na mesto, kjer je rasla okužena rastlina lahko ponovno posadimo samo odporne rastline, saj ostane okužba prisotna v tleh.

Fitoftora rododendronov

Od leta 2003 je bolezen prisotna tudi v Sloveniji. Simptomi bolezni se najprej izrazijo kot odmiranje vejic in listov, ki mu sledi odmiranje večjih vej. Rjave do črne lise se najprej pojavijo pri vrhu veje in se nato širijo ob veji navzdol. Na listih opazimo potemnele listne peclje. Potemni pa tudi listna ploskev.
Pojav bolezni preprečujemo tako, da ne zalivamo rastlin po listih. Rododendroni tudi ne marajo zastajajoče vode v tleh in previsokih koncentracij dušika. Pomembno pa je, da rastline kupite pri preizkušenemu prodajalcu, saj se bolezen širi predvsem preko trgovine z rastlinami.

Cvetni ožig

Bolezen povzroča gliva Ovulinia azaleae, ki uničuje predvsem cvetove azalej, čeprav lahko okuži tudi rododendrone.
Prvi simptomi se izrazijo kot majhne pege nepravilnih oblik, ki dajejo cvetovom videz pegavosti. Na obarvanih cvetovih so pege bele, na belih pa rjave barve. Postopoma se pege povečujejo in postajajo mehke ter zvodenele. Napadeni cvetovi zgnijejo in ostanejo pritrjeni na rastlino.
Bolezen omejite z rednim odstranjevanjem okuženih cvetov in pravilnim zalivanjem (ne rosite rastlin). Pod obolelimi rastlinami zamenjajte zastirko, saj gliva prezimi v tleh.

Pegavost listov

Pegavost listov pri rododendronih in azalejah povzroča več različnih vrst gliv (Cercospora sp., Septoria sp., Phyllosticta sp. in Colletotrichum sp.).
Na listih opazimo temno rjave pege, ki jih lahko obdajajo svetlejša področja. Sčasoma se pege povečujejo in prekrijejo cel list, ki nato odpade. Bolezen ni nevarna za rastline in navadno škropljenje s fungicidi ni potrebno. Prekomerne okužbe lahko zavirate z rednim odstranjevanjem odvrženih listov.

Odmiranje rododendronov

Odmiranje rododendronov povzroča gliva Botryosphaeria dothidea, medtem ko enake simptome pri azalejah povzroča okužba z glivo Phomopsis sp.
Navadno na zdravi rastlini opazimo odmiranje vej. Listi nenadoma odmrejo, vendar ostanejo pritrjeni na rastlino do poletja. Na odraslih rastlinah lahko navadno opazimo samo eno obolelo vejo. Če z nožem odstranimo skorjo, opazimo pod njo rdeče-rjavo razbarvanje lesa, medtem ko je les pri azalejah rjavkasto obarvan.
Odmiranje rododendronov težko zatremo. Rastline moramo čim manj izpostavljati stresu (redno zalivanje ob suši, itd.). Obolele veje odrežite in uničite. Med obrezovanjem orodje razkužite z razredčeno varekino (1 del varekine in 9 delov vode).

Debeljenje listov azalej

Debeljenje listov na rododendronih in azalejah povzroča gliva Exobasidium vacinii, ki je zelo pogosta bolezen azalej.
V aprilu in maju se na obolelih rastlinah opazijo deformirani listi in popki. Listi postanejo odebeljeni, mesnati in svetlo zelene do bele barve. V kasnejših fazah bolezni so listi prekriti z belo prevleko. Če listov ne odstranimo porjavijo.
Bolezen le redko povzroča večje težave, zaradi česar škropljenje s fungicidi ni potrebno. Vse liste, ki kažejo znake bolezni enostavno sproti odstranite.

Antraknoza

Antraknozo povzroča gliv Glomerella cingulata. Najprej na obolelih rastlinah opazimo razbarvanje vršičkov listov. Ti počasi postanejo svetlo do temno rjave barve. Zgornja plast obolelega lista se lahko odlušči. Kasneje se razbarvanje širi od konice lista proti bazi in prekrije ves list. Bolezen lahko zatirate z ustreznimi fungicidi.

The post Kaj pesti vaš rodendron – bolezni rododendronov appeared first on Okrasni vrt.