Obiščite Svet cebulic
Glicinija spada v družino stročnic (Fabaceae) in izvira iz Severne Amerike in Azije. Rod sestavlja 11 vrst listopadnih ovijalk.
V okrasnih vrtovih navadno najdemo dve vrsti glicinije: kitajsko (Wisteria sinensis) ali japonsko (W. floribunda) glicinijo.
Kitajska glicinija je nekoliko bolj priljubljena kot japonska. Zraste lahko do 8 metrov visoko in tvori do 30 cm dolga socvetja, ki se odprejo pred olistanje rastline. Posamezni vijolično-modri dišeči cvetovi v socvetju se odprejo naenkrat, kar daje rastlini enkraten izgled. Kitajska glicinija je v polnem cvetu nekje do sredine maja. Poleg modrocvetne pa obstaja tudi bela forma W. sinensis 'Alba'. Prvo cvetenje pa se lahko zavleče tudi v tretje do četro leto po posaditvi ali še dlje, zaradi česar je najbolje, da izberemo rastlino, ki že cveti.
Japonska glicinija lahko zraste do podobne velikosti kot kitajska glicinija, vendar cveti šele ko se je rastlina olistala. Posamezni cvetovi se odpirajo od baze socvetja proti vrhu.
Za cvetenje potrebuje glicinija polno sonce (več kot 6 ur sonca na dan) in globoka plodna tla, ki se ne izsušujejo preveč. Rastejo na večini tal, čeprav imajo najraje nevtralno do rahlo kisla (pH 6-7) tla. Nujno pa za svojo rast potrebujejo močno oporo, saj so odrasle rastline precej masivne in težke.
Pred posaditvijo rastline pripravimo sadilno jamo 1 m premera in 1/2 m globine. Prst zmešamo s kompostom ali gnojem, da izboljšamo strukturo tal in prezračenost.
Glicinija je ovijalka, kar pomeni, da za rast potrebuje podporo, ob kateri se bo lahko vzpenjala z ovijanjem. Če jo želimo vzpenjati ob solidni podlagi (npr. zidu) moramo pred zid postaviti mrežo ali strebričke.
Lahko pa glicinijo gojimo tudi v drevesasti obliki. Za to moramo mlado rastlino podpreti tako, da bo rastla pravokotno navzgor. Ko doseže 1,5 m višine, odrežemo vrh rastline. Odstraniti moramo tudi vse stranske poganjka, razen v zgornjem delu, kjer bomo oblikovali "krošnjo". Vsako zimo jih skrajpamo na dolžino 15-30 cm, dokler ne dosežemo željene velikosti krošnje. Ko glicinija doseže željeno obliko samo krajšamo poletne poganjke do 7 razvitega lista in odstranjujemo vse poganjke, ki zrastejo na nezaželjenem mestu.
Za oporo ni priporočjivo uporabiti drevesa, saj jih lahko ovijajoče steblo glicinije poškoduje, kar vodi v propad drevesa.
Pri mladi rastlini izberemo močno pokončno steblo, ki bo služilo kot glavni poganjek. Ostale poganjke odstranimo. Ko glavni poganjek raste, se bodo začeli razvijati stranski poganjki. Med njimi ponovno izberemo poganjke, ki bodo služili stranskemu razširjanju rastline (preraščanju opore v vodoravni smeri), medtem ko ostale poganjeke skrajšamo na 7 razvitih listov. Na skrajšanih poganjkih se bodo kot posledica obrezovanj pojavili novi stranski poganjki. Te skrajšamo na 1-2 razvita lista. Rastlino pustimo rasti v višino, dokler ne doseže želje višin in nato odstranimo rastni vršiček.
Pri odstrasli rastlini vsako zimo skrajšamo neobrezane glavne poganjke na 1/2-2/3 dolžine. Obrezane stranske poganjke pa skrajšamo na 3-5 cm, da spodbudimo razvoj cvetov. S takšnim obrezovanje bo vsako leto rastlina zrastla za 1/2 dolžine glavnih poganjkov, stranski poganjki pa se bodo razvili v cvetna stebla.
Za vdrževanje velikosti rastline pa glavne poganjke skrajšamo na vsega 4-5 brstov. Poleti obrezujemo kot je opisano zgoraj.
Pri gliciniji je lahko zelo frustrirajoče necvetenje mladih rastlin. To obdobje lahko traja od povprečnih 3-4 leta pa tja do 10 let, zaradi česar je najbolje izbrati rastlino, ki že kaže znake cvetenja. Za redno in bujno cvetenje je potrebno tudi redno obrezovanje rastline, kot je opisano zgoraj. V kolikor pa glicinija noče vzcveteti lahko zgodaj spomladi poskusite tudi z dodatkom močne doze superfosfata.
Vsi deli glicinije so strupeni in še posebej nevarni za otroke.