Proti koncu pomladi na obronkih gozdov, na vrtovih in po vrtnarijah svoje prekrasne barvite cvetove odprejo prvi jegliči. Pri tem pa jegliči niso samo znanilci pomladi, saj si lahko z izbiro različnih vrst zagotovimo neprekinjeno cvetnje od prvih pomladnih dni pa vse do sredine avgusta. Namenimo jim lahko prostor na gredah, na skalnjaku ali celo na močvirnem rastišču ob ribniku.

Jegliči ne marajo suše

Čeprav skupina jegličev obsega okrog 400 vrst, ki jih najdemo na najrazličnejših rastiščih, je za vse jegliče značilno, da ne marajo vročine in suše. Jegliči bodo najbolje uspevali na tleh, ki so vso leto dobro preskrbljena z vlago. Med jegliči najdemo celo predstavnike, ki rastejo na močvirnatih tleh. Čeprav večina rastlin ne mara zastajanja vode v tleh,pa si nekateri jegliči (kot npr. P. florindae, P. pulverulenta in P. japonica) idealnejšega rastišča ne morejo predstavljati.
Jegliči pa kljub potrebi po vlagi ne marajo težkih tal, ki so navadno slabo prezračena. Za izboljšavo strukture težkih tal, jim dodajte grobega peska in organske snovi v obliki zrelega hlevskega gnoja ali komposta.
Večina jegličev bo najbolje uspevala v svetli senci, kjer ni neposredne pripeke opoldanskega sonca, kljub vsemu pa bodo številne vrste prenesle tudi polno sonce, če jim zagotovimo dovolj vlage.

Poskrbite za svoje jegliče

Jegliči se hitro razširjajo s semenom, kar nam daje priložnost, da si sami vzgojimo nove rastline in med njimi izberemo nam najljubše križance. Številni jegliči so kratkožive rastline, ki cvetijo samo v mladosti, zato z rastlinami vzgojenimi iz semen zapolnimo vrzeli, ki jih na gredi pustijo starajoče se rastline. Jegliče lahko razmnožujemo tudi vegetativno, vendar se pri tako pridobljenih rastlinah postopoma začnejo kopičiti virusne okužbe, medtem ko so rastline vzgojene iz semen navadno zdrave. Semena jegličev so kaljiva takoj, ko dozorijo na rastlini in jih je potrebno čim prej posejati. Ko bodo kalice pognale dva prava lista, jih lahko posamično prenesete v lončke z 8 cm premera. Kasneje jih po potrebi presajajte v večje lončke, dokler ne dosežejo velikosti primerne za sajenje na prosto.
Pri nekaterih hitro rastočih vrstah jegličev vsaka 3-4 leta nekoliko razredčimo pregosto zrastle gruče rastlin. Pregosto rastle rastline spodbujajo razvoj bolezni in odmiranje listnih rozet v sredini gruče. Najprimernejši čas za delitev rastlin je spomladi ali zgodaj jeseni.
Pozimi jegliče pokrijte z zaščitno plastjo slame ali listja, ki bo rastline zaščitila pred nizkimi temperaturami, v kolikor jih ne bo prej že pokrila snežna odeja.

Zgodnji jegliči prikličejo pomlad

Najznamenitejši jeglič je seveda trobentica (P. vulgaris), ki zacveti po gozdnih robovih in tratah. Njeni rumeni cvetovi nas razveseljujejo še pred zvončki in napovedujejo konec zimske sivine. Trobentice se dobro počutijo skoraj na vsakih tleh in se bodo hitro razraščale, zaradi česar lahko na trati postanejo tudi plevel.
Med najzgodnejše vrste spada tudi himalajski jeglič (P. rosea ‘Grandiflora’), ki vas bo že konec marca razveseljeval s svojimi cvetovi. Rastlina je velika vsega samo 15 cm, vendar bodo njeni živo rožnati cvetovi na hitro opravili z zimsko sivino. jeglic, primula Še ena spomladi cvetoča vrsta, ki pa cveti vse do začetka poletja, je obloglavi jeglič (P. denticulata). Njegovi rožnati ali škrlatni cvetovi so stisnjeni v kompaktna socvetja na koncu cvetnih poganjkov, s čimer spominjajo na okrasne luke. Posadite jih z drugimi vrstami jegličev ali vijolicami v svetlo senco in dobili boste naraven učinek rastlin gozdnega roba. Nasadite jih lahko tudi na dele skalnjaka, ki so pred neposrednim soncem skriti za večjimi kamni. Ustrezajo jim z organsko snovjo bogata tla.
Proti koncu pomladi zacvetijo tudi vrtni avriklji (P. x pubescens), ki so krasen dodatek na vsakem skalnjaku. Številni kultivarji vrtnih avrikljev nam omogočajo pestro izbiro barv kot npr. ‘Exhibition Blue’ v modri, ‘Nocturne’ v skoraj črno rdeči, ‘Pink Alpine’ v rožnati in ‘Chorister’ v rumeni barvi.

Polepšajo tudi poletje

Na vlažna rastišča posadite vrsto P. florindae, ki ima velike, nekoliko nagubane liste, značilne za jegliče in visoka cvetna stebla polna cvetov. Zraste v veliko rastlino, ki bo zasedla približno 60 x 60 cm prostora. Njeni rumeni cvetovi se bodo odprli šele sredi poletja. Na vlažnem rastišču ob ribniku bo dobro uspevala tudi vrsta P. pulverulenta, ki bo pognala 60-90 cm visoke poganjke z rdečimi cvetovi.
Nekoliko nižji in bolj zgodaj cvetoč je japonski jeglič (P. japonica), ki bo zacvetel v škrlatni ali rdeči barvi. Poleg rdečkastih odtenkov so na voljo tudi ‘Harlow Carr’ križanci japonskega jegliča, ki bodo cveteli v rumeni, marelični in oranžni barvi. Semena bodo pognala v nove rastline, med katerimi lahko izberete rastlinice z barvo cvetov po svoji želji. Poleg cvetov v toplih poletnih tonih ‘Harlow Carr’ križancev pa obstajajo tudi bele različice japonskega jegliča. Križanec P. japonica ‘Postford White’ bo v barvitost jegličev vnesel nekaj bele barve. V kolikor bi iz semen želeli vzgojiti tudi potomce tega kultivarja, morate paziti, da ne bodo v bližini rastli kultivarji z močneje obarvanimi cvetovi, saj lahko pride do navkrižnega opraševanja.
Precej nenavadna socvetje, ki spominjajo na stepske lilije pa najdemo pri jegliču P. vialii. Njegovi vijoličasto-rožnati cvetovi se bodo odprli v zgodnjem poletju. Rastlina se najbolje poda v zasaditve svetle sence, kjer jo lahko kombinirate s funkijami in praprotmi.

Še zadnji cvetovi

Zadnja med jegliči bo zacvetela vrsta P. capitata, ki bo svoje škrlatne cvetove odprla sredi poletja in bo cvetela vse do sredine avgusta. Kot večina predstavnikov jegličev potrebuje z organsko snovjo bogata in vlažna tla.

Kratek vodič za jegliče